Likovna prizadevanja Ljuba Kozica so prvikrat vzbudila pozornost na razstavi slikarjevih del v Škofji Loki. Konveksno oblikovane plošče, na katere Kozic nanaša svoje kompozicije, na svojevrsten način spreminjajo naslikano predmetnost. Perspektiva in prostor izgubljata svoje ustaljene norme, gledalec se ob ogledovanju slik včasih počuti kot bi stopil v sobo, obloženo z izbočenimi zrcali.
Sklenjeni prostorski ambienti Škofje Loke in drugih krajev dobivajo v Kozičevih delih kljub realističnemu slikarskemu prijemu drugačen, nevsakdanji videz. Zaradi izbokle podlage se v Kozičevih delih svetloba in senca drugače razporejata kot smo tega vajeni pri običajnih slikah. Ponekod so oblikovne preobrazbe take, da bi lahko govorili o značilnostih surrealističnega slikarskega upodabljanja.
V enaki meri kot realistični ali nadrealistični se v slikarstvu Ljuba Kozica javljajo elementi opartističnega slikarstva. Za poizkuse na področju vizualnih učinkov so ukrivljene plošče še posebej pripravne.
Tudi plastika najde na Kozičevih konveksno oblikovanih ploščah uporabno podlago, v enaki meri tudi portret. Izbokle plošče s slikarsko ali kiparsko dekoracijo, ki obvladuje prostor, ga bogatijo, po potrebi širijo ali ožijo in tako ustvarjajo različno razpoloženjsko vzdušje.
Ljubo Kozic je eden redkih, če ne ta trenutek edini likovnik na Gorenjskem, ki se ukvarja z izdelavo objektov. Področje njegovega udejstvovanja je izredno široko tako po formalni kot po vsebinski strani. Gradivo, ki ga uporablja je plastika, kovina, steklo, les in morda še kaj, tehnika pa je zdaj slikarska, zdaj spet kiparska ali mešana. Avtor zna biti zelo domiseln v prikazovanju določenih življenjskih resnic, človeških lastnosti ali vsakdanjih dogodkov s pomočjo na različne načine sestavljenih predmetov, materialov in barv, ki imajo pogosto tudi simboličen pomen. Tudi Kozičevi nemalokrat podvojeni portreti slavnih ali popularnih glasbenikov so grajeni iz premišljeno izbranih materialov.
Ker Ljubo Kozic uporablja za podlago svojim kompozicijam konveksno oblikovane plastične plošče, se posebej pri portretih ali slikarskih arhitekturnih krajinah pojavljajo zanimive deformacije. Zaradi izbokle podlage se svetloba in senca drugače razporejata po kompozicijski zasnovi kot običajno, obenem pa tudi perspektiva in prostor izgubljata svoje ustaljene norme. Kdaj pa kdaj dosežejo oblikovane preobrazbe takšno stopnjo, da se približujejo značilnostim nadrealističnega upodabljanja.
Dr. Cene Avguštin
***
Vsako likovno delo je snov, je čustvo, misel, ideja. Vsaka likovna ideja je reprezentant umetnikovega pogleda na svet. Toda likovniku še vedno ostaja pomembno njegovo rokodelstvo in tehnično znanje. Oboje je potrebno za vrhunske rezultate. V preteklosti so slikarsko-kiparske prakse raziskovale vidni svet in težile k posnemanju stvarnosti. Moderno slikarstvo od konca 19. stoletja pa se razvija iz premika od vizualnega k likovnemu in od mimetike k raziskovanju novih likovnih možnosti.
Takim nazorom skozi svoj pogled na svet sledi tudi v Lendavi rojen slikar, kipar in glasbenik Ljubo Kozic. V svojih delih, ki bi se jih lahko poimenovalo kar "skulpto slike", saj se slikarstvo in kiparstvo prepletata v njegovih delih, uporablja predmete iz svojega okolja: plastika, kovina, steklo, les, predmeti iz vsakdanje rabe, olja in sintetične barve. Ti z likovnim posegom dobijo novo razsežnost, a obdržijo staro podobo. Ko si jih podrobneje ogledamo, so nam domači, še predobro znani, pa vendar jih obdaja neko novo, s slikarskim nosilcem omejeno okolje. Preprosti barvni svet slikar praviloma omejuje na osnovne barve: rdečo, modro in rumeno. Nenavadni odnosi med ready made objekti aludirajo na nadrealistično umetnost. Le ta ima svoje izvire v nezavednem, sanjah in psihoanalizi. Avtor tudi sam ne zanika simpatiziranja do velikih mojstrov tega likovnega sloga, zlasti na Salvadorja Dalija, ki mu v seriji del posveča tudi svoj homagge.
Kozičeve serije sestavljajo posamezne slike, ki so hkrati zaključena dela, neodvisna ena od druge in tudi nastala v obdobju več kot dvajset let. Izjema je mozaik devetih nosilcev, ki ga je umetnik poimenoval "Moja družina": Služba, Ekonomija, Študentka,
Prepričana sem, da v delih Ljuba Kozica vsakdo najde paralele s svojimi življenjskimi izkušnjami in nazori.
Umetnostna zgodovinarka Petra Vencelj
